Naravno prezračevanje

Včasih so se hiše prezračevale kar same, ker so bile narejene slabo, oken skoraj ni bilo potrebno odpirati, saj je med okvirjem in zidom velikokrat zijala odprtina. Kljub netesnosti ovoja je vseeno prihajalo do slabega zraka v stavbah, saj ni bilo dobolj oken, prav tako niso bila v vsakem prostoru.

Kakovostna okna sicer zagotavljajo učinkovito tesnjenje, a hkrati onemogočajo stalno naravno prezračevanje. Prostore lahko zračimo tako, da okna odpiramo, a ob tem se pojavlja pomislek o potratnosti energije in varnosti takšnega načina prezračevanja.

Naravno prezračevanje z odpiranjem oken je najpogostejša metoda, vendar pa ima številne pomanjkljivosti. Zunanji zrak ima ne le prijetne, ampak tudi ekstremne temperature. Takrat je zračenje z odpiranjem oken zelo neudobno, celo nezdravo.

Stalno zapiranje in odpiranje oken, da bi zagotovili ustrezno menjavo zraka, zahteva stalno prisotnost in skrb določene osebe, kar je v praksi težko izvedljivo. Odpiranje oken je povezano z vprašanjem varnosti, vnosa mrčesa in hrupa, ob slabem vremenu pa vetra in padavin.

Z odpiranjem oken ne moremo zagotoviti smeri zračnega toka, kot  veleva osnovno pravilo prezračevanja.

Odprta okna povzročajo veliko neudobje za uporabnike, saj jim jemljejo dragoceni čas za odpiranje in zapiranje, povzročajo skrb in ob neugodnih temperaturah slabo vplivajo na zdravje in bivalno ugodje.

Za primere, ko v stavbah ni možnosti za naravno prezračevanje, Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) priporoča, da v njih namestimo mehansko ali hibridno prezračevanje.